Varovanje letališča Edvarda Rusjana v Mariboru

Varovanje letališč določata evropska in slovenska zakonodaja. Letališča so sestavljena iz različnih območij, med katere spadajo javni del letališča, nadzorovani del letališča, varnostna območja omejenega gibanja in kritični del varnostnih območij omejenega gibanja. Sam potek varovanja na letališčih je treba načrtovati že pri sami izgradnji letališča, torej se mora omenjene dele določiti že takrat.

Skozi varovane dele letališča lahko člani posadke in drugi delavci ter osebje prehajajo z dovolilnicami ali identifikacijskimi karticami. Dovolilnice za prehod osebe dobijo na podlagi predhodnega preverjanja njihove preteklosti. Potniki, ki čakajo na vkrcanje na zrakoplov, pa se morajo podvreči preiskavi, kjer varnostniki ugotavljajo, ali ima oseba pri sebi katerega od prepovedanih predmetov oziroma snovi. V Sloveniji preiskave potnikov trenutno potekajo samo ročno, saj še dovoljenje za rentgenski pregled potnikov ni bilo izdano. Pregleduje se tudi potnikovo oddano in ročno prtljago. Prtljaga se pregleduje z rentgenskimi napravami, ki zaznajo prepovedane predmete.

Rentgenski žarki so učinkoviti na številnih področjih. Lahko se jih torej uporablja tudi na letališčih, in sicer za odkrivanje prepovedanih snovi in elementov. Res je, da je uporaba telesnih skenerjev sporna, saj se pod vprašaj postavlja človekova zasebnost in škodljivost rentgenskih žarkov za zdravje ljudi. Vendar pa bi lahko rekli, da je tudi uporaba skenerjev za oddano in ročno prtljago lahko sporna in posega v človekovo zasebnost. Tudi pri skeniranju prtljage se lahko človek počuti ponižanega. Vendar pa se je ob vsem tem treba zavedati, da je na letališčih v današnjih časih treba zagotoviti visoki nivo varnosti, ki jo pa skenerji definitivno zagotavljajo. Sodobne rentgenske naprave so tako tehnološko izpopolnjene, da avtomatsko odkrivajo eksploziva in same označujejo potencialno nevarne predmete in snovi. Lahko torej rečemo, da je cilj zagotavljanja višje varnosti s tem dosežen. Sodobni skenerji delujejo na tak način, da barvno ločijo kovine od organskih materialov, tehnologija backscatter pa zagotavlja prepoznavanje snovi z majhno atomsko maso in tako zlahka prepoznava razstreliva, prepovedane droge itd. Omenjene prepovedane snovi in elemente obarva belo, saj snov posrka večino žarkov, medtem ko se debelejši materiali obarvajo temnejše, saj ne morejo absorbirati večjega števila žarkov.

Nemška mednarodna letališča (Frankfurt, Schönefeld, München, Düsseldorf, Hamburg in Stuttgart) tovrsten način pregledovanja potnikov in njihove prtljage že uporabljajo. V letu 2014 so namestili še 14 dodatnih skenerjev na letališčih v Düsseldorfu in Stuttgartu ter na letališču Köln/Bonn. V letu 2015 pa imajo namen na mednarodnih letališčih namestiti še 75 dodatnih skenerjev. Uporaba telesnih skenerjev je v Nemčiji prostovoljna in omejena zgolj na tiste potnike, ki potujejo v ZDA in Izrael. Tisti potniki, ki ne želijo skozi skener, pa morajo biti pregledani ročno. Evropska zakonodaja narekuje, da letališča na območju Evropske unije lahko uporabljajo telesne skenerje, vendar operaterji potnikov ne smejo prisiliti v pregled. Nekatere naprave še zmeraj omogočajo takšno rentgensko slikanje, ki pokaže sliko, kot bi bila pregledana oseba gola. Novejše različice, ki so tudi predstavljene v nalogi in kakršne se tudi uporablja na nemških letališčih, ne prikazujejo slik telesa, temveč na piktogramu označujejo dele telesa, ki jih je treba pregledati (Dnevnik).

Sodobne tehnologije in najnovejše naprave za telesno skeniranje ljudem zagotavljajo zasebnost, saj se operaterju na zaslonu ne izriše več črno-bela podoba golega telesa, temveč shematična podoba telesa, kjer so z barvnimi krogi označeni tisti deli, ki ne predstavljajo kože ali tkanine.

Pri pisanju projektne diplomske naloge sem ugotovil, da bi bilo smiselno uvesti telesne skenerje tudi na slovenska letališča, čeprav se do zdaj na naših tleh še niso pojavile težave z morebitnimi teroristi. Te naprave so sicer izjemno drage, strošku nabave je treba prišteti tudi strošek izobraževanja operaterjev za uporabo teh naprav, vendar menim, da bi bila to enkratna naložba, ki bi občutno zvišala nivo varnosti, hkrati pa pospešila pregled potnikov, saj jih ne bi bilo treba več pregledovati ročno. Pri uvedbi telesnih skenerjev je nujno potrebno izobraževanje operaterjev, da bodo lahko svoje delo opravljali strokovno in natančno.