Prostovoljno pokojninsko zavarovanje v Sloveniji

Slovenija je ena tistih držav, kjer je staranje prebivalstva neizbežno dejstvo. S sredstvi, ki jih združujemo na podlagi medgeneracijske solidarnosti, upravlja država, ki tudi določa pogoje za upokojitev ter količnike, po katerih se posameznim upokojencem dodeljujejo in izplačujejo pokojnine. Reformo pokojninskega sistema poleg drugega in tretjega stebra predstavljata še dve pomembnejši dejstvi.

Pokojnine iz prvega stebra se bodo postopoma zniževale, kar bo za mnoge bodoče upokojence pomenilo, da mesečni prejemki iz prvega stebra ne bodo več zadoščali za dostojno življenje (to zmanjšanje bo potrebno nadomestiti s prejemki iz drugega ali tretjega stebra), hkrati pa se daljša delovna doba in povečuje minimalna starost ob upokojitvi. Oboje pomeni zaostrovanje pogojev pokojninskega zavarovanja v prvem stebru, kot nadomestilo pa predvsem drugi steber nudi ugoden in organiziran način dolgoročnega varčevanja za starost. Pri posameznikih, ki ne bodo uvideli ali razumeli, da so sami odgovorni za svoj materialni položaj v starosti, bo življenjski standard čez desetletja lahko resen problem. 

Vsekakor mi je v času, ko sem napisala to diplomsko nalogo, postalo popolnoma jasno, da je širšo družbeno skupnost potrebno še bolj opozarjati, in sicer da bomo oziroma smo za materialni položaj v poznejšem obdobju v glavnem odgovorni sami. Mimo je torej čas, ko je država poskrbela za našo bolj ali manj brezskrbno starost.

Slovenija je kot del stare celine ena tistih držav, kjer je staranje prebivalstva, zaradi nižje stopnje rodnosti in vse daljše življenjske dobe prebivalstva, neizbežno dejstvo. Ta demografski pojav za pokojninski sistem, ki je bil do leta 2000 osnovan izključno na enostebrnem dokladnem sistemu, povečuje breme na javne finance in s tem na aktivno prebivalstvo.

Po medgeneracijski solidarnosti dosedanjega dokladnega sistema, ki se je po novem zakonu (ZPIZ-1) obdržal v obliki I. stebra, namreč trenutno zaposleni plačujemo v ZPIZ, iz katerega se izplačujejo pokojnine trenutnim upokojencem. S sredstvi upravlja država, ki tudi določa pogoje za upokojitev ter količnike, po katerih se posameznim upokojencem dodeljujejo in izplačujejo pokojnine.

Dejstvo je, da število zaposlenih v primerjavi s številom upokojencev upada že vrsto let. Problem povečevanja bremena na državno pokojninsko blagajno so države po svetu že rešile in že desetletja poznajo pokojninski sistem, v katerem posamezniki prevzemajo del bremena nase, in sicer z varčevanjem za starost oziroma eno od oblik dodatnega pokojninskega zavarovanja.

Reformo pokojninskega sistema poleg drugega in tretjega stebra predstavljata še dve pomembnejši dejstvi. Pokojnine iz prvega stebra se bodo postopoma zniževale v naslednjih letih, kar bo za mnoge bodoče upokojence pomenilo, da mesečni prejemki iz prvega stebra ne bodo več zadoščali za dostojno življenje –  to zmanjšanje bomo morali nadomestiti s prejemki iz drugega ali tretjega stebra. Hkrati je delovna doba za redno upokojitev po novem zakonu daljša, povišala pa se je tudi minimalna starost ob redni starostni upokojitvi.

Obe dejstvi pomenita zaostrovanje pogojev pokojninskega zavarovanja v prvem stebru, kot nadomestilo pa predvsem drugi steber nudi ugoden, organiziran način dolgoročnega varčevanja za starost. Zakonodajalec z davčnimi olajšavami vzpodbuja varčevanje v drugem stebru predvsem z namenom, da bi dosegel čim večje število zavarovancev in preprečil poglabljanje socialnih razlik.

Pomembno je, da se posameznik svoje odgovornosti do starosti čim prej zaveda in uvidi svojo obvezo varčevanja zanjo. Pri posameznikih, ki tega ne bodo uvideli ali razumeli,  bo življenjski standard čez desetletja lahko resen problem. Prav dejstvo, da posledice ne bodo vidne že v kratkem, pač pa so odmaknjene v prihodnost, grozi, da bomo tudi odločitev za reševanje problema, torej pristop k dodatnemu pokojninskemu zavarovanju, odlagali v prihodnost. Žal poznejši začetek pomeni tudi odmik rešitve v prihodnost, v sistemu dodatnega pokojninskega zavarovanja namreč ni bližnjic…