Primerjava metod za določanje transfernih cen

Družbe uporabljajo transferne cene za namene davčne optimizacije in doseganje poslovnih ciljev. Namen dokazovanja transfernih cen pri poslovanju s povezanimi osebami za potrebe Davčne uprave je dokazati, da ustvarjeni prihodki dejansko ustrezajo odhodkom, tako da se lahko učinek meri na vsakem koraku procesa. Oblikovanje ustrezne politike transfernih cen je pomembno tudi zato, ker so od nje odvisni prihranki in dobički. Transferne cene tako vplivajo na celotno verigo poslovanja: od raziskav in razvoja, proizvodnje, marketinga, do distribucije ter prodajnih in poprodajnih aktivnosti.

Z izračuni sem dokazala, da metoda primerljivih tržnih cen za podjetje ni vedno najugodnejša metoda izračuna transferne cene, prav tako pa je razlika med metodo notranje in zunanje primerljive cene. V danih primerih danih je pri večini izračunov metoda zunanje primerljive cene res najugodnejša, pri nekaterih pa so druge metode s stališča podjetja ustreznejše.

Prav tako sem ugotovila, da je zelo pomembno, da se izračuni in dokumentacija glede transfernih cen in uporabe metod oblikujejo sproti ob nastanku poslovnih dogodkov, kajti pogoji, ob katerih so transakcije nastale, se lahko v enem letu zelo spremenijo, pa tudi zagotavljanje dokumentacije in preverjanje pogojev »za nazaj« je zelo težko, včasih celo nemogoče.

Transferne ali prenosne cene so postale eden večjih problemov pri letnem obračunu dobička oziroma pri sestavljanju davčnega obračuna, predvsem pri multinacionalnih podjetjih, kajti v različnih državah velja različna davčna zakonodaja. Prenosne cene pa niso le problem mednarodnih korporacij, ampak tudi slovenskih podjetij, ki so med seboj kapitalsko, lastniško ali upravljavsko povezana. Tako razlike v obdavčitvi dobička in v priznavanju davčnih olajšav vodijo do tega, da podjetja prenašajo svoje delovanje v države, kjer je efektivna davčna obdavčitev najnižja, kajti v interesu podjetij je, da plačajo čim manj davka. V interesu držav pa je, da poberejo čim več davka, zato seveda pospešeno nadzorujejo podjetja pri oblikovanju prenosnih cen in ugotavljajo njihovo ustreznost z davčnega vidika. Problem pri preverjanju oblikovanja prenosnih cen je, da davčne uprave v njih vidijo le orodje za izogibanje davkom ter da navadno ne upoštevajo, da na oblikovanje prenosnih cen poleg davčne stopnje vpliva še ogromno drugih dejavnikov in da podjetja oblikujejo prenosne cene zato, da sledijo postavljenim poslovnim ciljem podjetja. Cilji podjetij pa so ustvarjanje kar se da velikega dobička, ne pa izogibanje plačila davkov.

Namen diplomske naloge je bil z raziskavo ugotoviti, kako različne metode za določanje transfernih cen vplivajo na obdavčitev z davkom od dohodka pravnih oseb in predvsem dokazati, da je treba za vsak poslovni dogodek posebej izbrati metodo za določanje transfernih cen. V Pravilniku o transfernih cenah je določeno, da je metoda primerljivih prostih cen preferenčna metoda, ki naj bi se uporabljala prednostno pred ostalimi metodami, vsako podjetje pa se mora na osnovi simulacij in izračunov za vsak poslovni dogodek posebej odločiti, katero metodo ali kombinacijo metod za izračun transfernih cen bo uporabilo, saj je od tega odvisna višina obdavčitve.

V prvem delu diplomske naloge sem predstavila definicijo transfernih cen in zakonodajo, ki opredeljuje to področje. V nadaljevanju sem podrobneje opredelila definicije povezanih oseb, nato pa sem opisala vodila OECD in dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje transfernih cen. V šestem poglavju sem podrobneje opredelila teoretične zahteve pri oblikovanju transfernih cen po priznanih metodah.

V sedmem poglavju sem naredila simulacijo izračunov nekaterih poslovnih dogodkov in izračun transfernih cen po metodah, ki se v praksi najpogosteje uporabljajo.

S predstavljenimi izračuni je bilo torej dokazano, da metoda primerljivih tržnih cen za podjetje ni vedno najugodnejša metoda izračuna transferne cene, prav tako pa je razlika med metodo notranje in zunanje primerljive cene. Pri večini izračunov v danem primeru je sicer metoda zunanje primerljive cene najugodnejša, pri nekaterih pa so druge metode s stališča podjetja ustreznejše.

Vendar pa je treba vse te izračune in primernost oz. neprimernost uporabljenih metod dokazati z ustrezno dokumentacijo.

Zaradi tega je zelo pomembno, da se izračuni in dokumentacija glede transfernih cen in uporabe metod oblikujejo sproti ob nastanku poslovnih dogodkov, kajti pogoji, ob katerih so transakcije nastale, se lahko v enem letu zelo spremenijo, pa tudi zagotavljanje dokumentacije in preverjanje pogojev »za nazaj« je zelo težko, včasih celo nemogoče.

Vsako podjetje, ki se ukvarja s problematiko transfernih cen, bi moralo imeti pripravljen sistem, s katerim bi lahko sproti zagotavljalo ustrezne kalkulacije, primerljive tržne cene, evidence ipd. Prav tako je pomembno, da oblikovanju transfernih cen posvetimo izjemno pozornost in dovolj časa, saj lahko le tako zagotavljamo podjetjem optimalno obdavčitev, davčni upravi pa zagotovilo, da so transferne cene oblikovane v skladu s tržnimi načeli in z zakonom. Zelo dobro je treba poznati metodologijo in zakonodajo, da lahko učinkovito izračunavamo najprimernejše transferne cene in jih tudi zagovarjamo ter dokažemo, zakaj smo uporabili določeno metodo in ne katere druge.

S tem tudi skrajšamo morebiten davčni pregled, saj je zahtevana dokumentacija inšpektorju takoj na voljo, izognemo pa se tudi dvomom in različnim interpretacijam izračunov.