Predlog modela notranje revizije javnega zavoda

Notranje revidiranje je neodvisna in nepristranska dejavnost dajanja zagotovil in svetovanja; namenjena je povečevanju koristi in izboljševanju delovanja organizacije. Organizaciji pomaga uresničevati njene cilje s spodbujanjem premišljenega, urejenega načina vrednotenja in izboljševanja uspešnosti postopkov ravnanja s tveganjem ter njegovega obvladovanja in
upravljanja.

Notranjerevizijsko delovanje se izvaja v različnih pravnih in kulturnih okoljih ter v organizacijah, ki se razlikujejo po namenu, obsegu in ustroju; izvajajo jih ljudje v organizacijah ali zunaj njih. Medtem ko lahko te razlike vplivajo na ravnanje pri notranjem revidiranju v vsakem okolju, je skladnost z mednarodnimi standardi strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju bistvena za izpolnjevanje nalog notranjih revizorjev. Če zakoni ali drugi predpisi preprečujejo notranjim revizorjem, da bi delovali usklajeno s kakimi deli standardov, mora biti njihovo delovanje usklajeno z drugimi deli standardov, kar ustrezno razkrijejo (vir: Mednarodni standardi strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju).

Javni zavodi lekarne pomenijo javno dobro za vse narodno gospodarstvo, saj zagotavljajo izdelavo in prodajo tako zdravil kot ortopedskih pripomočkov vsej državi. Kljub temu da na trgu nastopajo kot prodajalec zdravil in ortopedskih pripomočkov, ne morejo poslovati tako kot ostalo tržno gospodarstvo, saj jih pri tem omejuje država s svojimi predpisi. Vpletanje države pa pomeni za javne zavode lekarne tudi določeno varnost, saj po drugi strani ne morejo propasti, ker jih financira država.

Prav zaradi tega, ker jih financira država, se pojavi potreba po preverjanju namenske porabe javnih sredstev. To potrebo javni zavod izvaja s pomočjo notranje revizije. Poglavitna naloga notranje revizije je preverjanje, predvsem pa nenehno proučevanje poslovanja podjetja. Preverjanje ali notranje kontrole delujejo pravilno, če smo dosledni pri ugotavljanju nepravilnosti, morebitnih pomanjkljivosti in predlaganju ukrepov za izboljšanje poslovanja.

Glede na ugotovitve, do katerih sem prišla skozi izdelavo modela revizije, menim, da je notranja revizija v javnem sektorju še kako potrebna v malih javnih zavodih, saj se z njo vzpostavljajo večje notranje kontrole in hitreje odpravljajo pomanjkljivosti ter nejasnosti v poslovanju. Poleg tega pa notranja revizija deluje tudi svetovalno, ne samo popravljalno.

Z uvedbo notranje revizije se zmanjšujejo tudi tveganja, ki se pojavljajo pri poslovanju. Tveganja so povezana z nedoseganjem poslovnih ciljev, motenjem poslovnih procesov, netočnostjo podatkov in možnostjo zlorab. Iz zgoraj navedenega je možno sklepati, da moja trditev, da je revizija v manjših zavodih še kako potrebna, drži, saj se pojavljajo manjše in večje napake v poslovanju, ki bi lahko bile za zavod tudi usodne.

Problem, ki se pojavlja pri manjših javnih zavodih, je tudi financiranje notranje revizije, saj si tako majhen zavod s štirimi zaposlenimi ne more privoščiti zaposlenega revizorja ali veščaka s tega področja. Za tako notranjo revizijo si morajo zavodi običajno sredstva zagotoviti sami, kar pa je glede na prihodke iz storitev na trgu zelo omejeno.

Zaradi hitrega spreminjanja predpisov in sprejemanja novih zakonov notranje revidiranje ne bi smelo biti samo enkratno opravilo, temveč redno preverjanje skladnosti poslovanja z zakonskimi predpisi in s standardi.

V Sloveniji se notranja revizija pospešeno razvija. Zakon namreč zahteva obvezno notranjo revizijo v bankah, zavarovalnicah in finančnih institucijah. Zaradi pristopa k Evropski uniji je treba uvesti notranjo revizijo tudi v državnih službah, ministrstvih in večjih občinah. Razne afere so utrdile spoznanje, da je treba postaviti notranjerevizijske službe, da ne bi prihajalo do bankrotov, poneverb, povezanosti uprave s politiko in da bi se okrepilo zaupanje v računovodske izkaze.

Moj predlog je¸, da bi ustanovitelj, v našem primeru občina, za vse svoje zavode organiziral notranjo revizijo vzporedno z notranjo revizijo občine. Tako bi bil tudi pregled notranjih kontrol in povezav med zavodi in občino celovitejši in učinkovitejši. S tem bi odpravili morebitno netočnost posredovanja podatkov med občino in zavodi ter uskladili stanja sredstev in obveznosti do virov sredstev, ki so kot sredstva v upravljanju v zavodih v lasti občine.

Seveda bi s tem občina morala zagotoviti veščaka s področja poslovanja občin in s področja poslovanja zavodov. Občine namreč pripravljajo svoje izkaze po načelu denarnega toka in vodijo dokumentacijo po načelu nastanka poslovnega dogodka samo evidenčno. Zavodi pa pripravljajo svoje izkaze po načelu nastanka poslovnega dogodka, medtem ko vodijo dokumentacijo po načelu denarnega toka samo evidenčno. Vendar pa bi s tem, ko bi si notranji
revizorji pridobili znanje z obeh področij, odprli tudi novo tržno nišo za morebitna podjetja, ki se ukvarjajo z notranjo revizijo v javnih zavodih.