Odnos žensk do oglaševanega ideala vitkosti

Knjiga The Beauty Myth: How images of beauty are used against women (Wolf, 1991), proučuje odnos družbe do skrhane ženske samopodobe in družbene vloge (vrednot). Veliko odgovornost prelaga na pleča oglaševalcev in modne industrije, ki pripomoreta k politično-ekonomski dejavnosti naroda. Preživetvenih sistemov ne moremo etično vrednotiti, ker v sebi združujejo, na ravni ljudske kapacitete, najbolj primarno, naravno človekovo potrebo – lakomnost oz. slo po življenju. Oglaševanje je poklic, star kot samo človeštvo. Vsak posameznik skuša samega sebe znotraj družbe čim bolje pozicionirati. Da bi to storil, mora samega sebe oglaševati. Poklic oglaševalca omogoča posamezniku, da ga oglašuje nekdo, ki mu ni tuja psihologija množic. Njegova naloga je potrjevanje naročnikovega ega, ki pa se izraža, v okviru množične interpretacije, skozi ohranjanje in soustvarjanje človeških potreb in kompleksov (če bi stol ne bil izumljen, bi še vedno, neobremenjeno sedeli na tleh). Oglaševanje je eden redkih poklicev, ki odgovorno priznava manipulacijo, katere se zavestno poslužuje. V večini poklicev in pri večini posameznikov ostajajo takšne manipulacije prikrite. Oglaševalec je umetnik v lastnem poklicu, ki lastna platna opazuje z več zornih kotov. Njegova umetnost temelji na sposobnosti ustvarjanja več plastnih analitičnih zgodb, not in/ali podob. Če želimo vzdrževati vrednostne sisteme, je potrebno ustvarjati svetove, ki drug drugega ne izključujejo (dobro-slabo). Ljudska tendenca je interpretirati stvarnost v okviru množičnih absolutističnih, idealiziranih svetov, v katerih se preganja človeško psiho-fizično bolečino in samorefleksijo. Fenomen sodobne družbe je postalo neodgovorno prelaganje negativnih družbenih pojavov na pleča ustvarjalcev in medijskih nosilcev. Preverjanje mnenj ženske populacije, v odnosu do oglaševane medijske podobe vitkosti, potrjuje opisani fenomen preko prikazanega večinskega prepričanja, da medijsko oglaševanje proizvodov za vitkost negativno vpliva na njihovo samopodobo in kroji širše družbene kriterije lepote, kar je po mnenju 65% anketiranih, nedopustno.
Diplomska naloga je sestavljena iz dveh delov. V prvem, teoretskem delu naloge sem strnila znanja in spoznanja izbranih avtorjev strokovnih del, ki obravnavajo odnos žensk do oglaševanega ideala vitkosti. V drugem, empiričnem delu naloge sem raziskala povezavo med oglaševanim vitkim ženskim telesom, ženskim potrošništvom ter samopodobo sodobne ženske. S pomočjo ankete sem raziskala stališča žensk v odnosu do institucije podob, ki jih mediji oglašujejo. Zaradi obširnosti tematike sem se omejila na oglaševano podobo ženske vitkosti.