Obdavčitev storitev z DDV ter uveljavljanje pravice za vračilo DDV, plačanega v tujini

Davek na dodano vrednost je pomemben vir javnofinančnih sredstev, ki financirajo javno potrošnjo. Na enotnem tržišču Evropske unije je sedanji sistem DDV, sprva zasnovan kot prehodni sistem, razdrobljen, zapleten za davčne zavezance, ki poslujejo čezmejno, s tem pa omogoča tudi goljufije.

Domače in čezmejne transakcije se obravnavajo drugače, blago ali storitve pa je na enotnem trgu mogoče kupiti brez plačila DDV. Zato se skozi Direktive postopoma sprejemajo reforme, ki stremijo k poenostavitvam, omejevanju tveganja goljufij in višji učinkovitosti davčnih uprav.

Pogoste zakonodajne spremembe zaradi strategij Evropske unije vplivajo na nestalno nacionalno zakonodajo, ki te spremembe vsakokrat implementira z novelami obstoječe zakonodaje.

Če se davčni zavezanci pri mednarodnih transakcijah srečujejo z do 27 različnimi nacionalnimi zakonodajami, pa je ravno zaradi vpetosti v skupno fiskalno politiko področje DDV med najbolj usklajenimi.

Pri računovodski obravnavi mednarodnih transakcij je zato ključno sledenje zakonodajnim spremembam, saj je le tako omogočeno dosledno izpolnjevanje obveznosti, kakor tudi uveljavljanje pravic davčnih zavezancev, identificiranih za DDV.

V primeru obdavčitve storitev veljajo tako splošna pravila, kakor tudi posebna pravila, ki določajo kraj obdavčitve in s tem obvezujejo davčne zavezance k pravilni obravnavi pri mednarodnih transakcijah.

Pri teh lahko pride do plačila DDV v tujini (državi, različni od države identifikacije za DDV), zato zakonodaja omogoča poenostavljen postopek za uveljavljanje pravice do vračila le-tega, v kolikor vložnik zahtevka izpolnjuje predpisane pogoje.

Pravilna računovodska obravnava ter posledično pravilno poročanje omogočata izmenjavo podatkov med organi držav članic Evropske unije ter nadzor nad davčnimi zavezanci; medtem pa sodna praksa prikazuje, kako lahko nepoznavanje zakonodaje povzroči nepovratne izgube pri davčnih zavezancih.