Meritve dimnih emisij v dimnikarstvu

Praksa kaže, da imajo ljudje oz. uporabniki na terenu od vseh storitev, ki jih izvajajo dimnikarji, na meritve dimnih emisij daleč največ pripomb. Pripombe gredo predvsem na račun tega, ker z bolj ali manj enako opremo meritve opravijo tudi serviserji gorilnikov. Serviser opravi meritev zato, da lažje razbere ali je gorilnik dejansko dobro nastavil, dimnikarji pa izvajajo samo kontrolo nad kurilnimi napravami in vodijo monitoring, to pa ljudje smatrajo kot dve plačili za enako delo. Res pa je tudi, da servis ni obvezen – celo sami serviserji ga priporočajo na dve leti, dimnikarska služba pa mora opraviti meritve enkrat na leto. Tisti najbolj vestni pa tudi gorilnike servisirajo gorilnike vsako leto.
Dimnikarji, ki delujejo na podeželju, opažajo trend, da se zadnjih pet let vsako leto močno zmanjšuje število kotlov na tekoče gorivo. Ljudje se raje odločajo za kotle na trdo gorivo in tako privarčujejo nekaj denarja. Pri teh kotlih pa se meritev ne opravlja, razen če to zahteva inšpektor. Tu tako ni ustreznega nadzora, saj nekateri ljudje za gorivo uporabijo vse, kar dobijo v roke, pa se ne zgodi nič. Običajno se v veliki večini odločajo za klasične kotle (velikokrat rabljene), saj za kaj boljšega ni denarja. Na tem mestu lahko potrdimo predpostavko, da število opravljenih meritev na letni ravni upada. Poleg cenejših energentov pa tehnologija omogoča tudi naprednejše tipe ogrevanja s toplotnimi črpalkami, ki delujejo na električno energijo in merjenje emisij dimnih plinov (tudi tu) ni potrebno.
V sosednji Avstriji se ljudje večinoma odločajo za kotle na polena na prisilni vlek (uplinjevalni kotli) ali za kotle na lesno biomaso (peleti, sekanci), saj je takšno gorivo tudi za 50% cenejše od kurilnega olja. Nagibajo se tudi h kakšnim večjim kurilnicam, toplarnam, ki ogrevajo tudi po več deset ali več sto gospodinjstev hkrati. Znan je primer območja na Dunaju, kjer se del gospodinjstev ogreva preko toplarne, kjer sežigajo odpadke. Na to toplarno je vezanih cca. 200.000 gospodinjstev. V praksi uporabniki tako plačujejo okoli 50 EUR na mesec, kar je neprimerno manj kot pri nas. Na tem mestu bi morda morala nastopiti država s kakšnimi subvencijami ali ugodnimi krediti tako za uporabnike kot tudi za tehnologije, ki odpadke konvertirajo v (toplotno) energijo. Večja vloga države v prihodnosti je vsekakor ena izmed rešitev problematike dimnikarskih storitev.
V gospodinjstvih, kjer že od samega začetka uporabljajo trdo gorivo, pa je opaziti trend, da zaradi slabšega izkoristka kurilne naprave le-to zamenjajo za novejšo, praviloma na enak energent. Razlogi za zamenjavo so tudi v tem, da so ljudje leta in leta poleg namenskih polen kurili tudi vse ostale lesne odpadke, ki so ostali npr. od gradnje, in na ta način bistveno pripomogli h krajši življenjski dobi kurilne naprave. Tako so začeli z boljšim vzdrževanjem celotnega kurilnega sistema, zaradi tega pa lahko potrdimo tudi drugo trditev, da je vedno manj meritev neustreznih in da kurilne naprave vedno manj onesnažujejo okolje. Ta ista populacija ljudi je sčasoma ovila svoje bivališče tudi v fasado z bolj ali manj ustreznim izolativnim ovojem, zaradi česar je temperatura v bivališču bolj stalna, prihranek pri stroških ogrevanja pa bistveno višji. Tu gre predvsem za starejše hiše, kjer ob gradnji zavedanje o varovanju okolja, izkoristkih kurilnih naprav in o učinkih izolacije stavb še ni bilo tako razširjeno. Po terenu je opaziti, da novogradnje dobijo fasado in izolativni sloj ponavadi že v letu ali dveh po vselitvi in tako družine poskušajo že od začetka prihraniti pri ogrevanju.
Z izbiro svojega dimnikarja se ljudje počasi navajajo, da so pregledi in čiščenje dimnikov ter meritve emisij dimnih plinov del nekega procesa v letu, ko se pregleda in pravilno izmeri tudi del ogrevalnega sistema. Tudi avto je potrebno vsake toliko peljati na servis, čeprav so do nedavnega že v vsaki garaži znali opraviti običajen servis, dandanes pa gre že za tako sofisticirane sisteme, da vsak raje pelje avtomobil k pooblaščenemu mehaniku. Tudi pri dimnikarstvu je tako, da gre razvoj naprej, z njim pa tudi zakonski predpisi ter nujne aktivnosti, ki jih več ne moreš opraviti sam.
Kljub praktično zagotovljenemu poslu in relativno nizkim stroškom za začetno opremo pa je opaziti, da zanimanje za dimnikarski poklic upada. Del razlogov se lahko nanaša na izobraževalni sistem, ki premalo spodbuja k vpisu in se ne trudi prikazati ta poklic kot atraktiven, veliko mladih pa tudi raje opravlja bolj renomirane poklice ali gre poskusit srečo v tujino. Kakorkoli že, mi bomo na tem področju delovali še naprej in se trudili, da bodo naši uporabniki z nami zadovoljni.