Fotografija psov

Skozi pisanje diplomske naloge sem spoznala oz. se je potrdilo, da je fotografiranje psov zahtevno in ne obsega samo fotografskega znanja, ampak tudi znanje kinologije. Vedno več fotografov se odloči tudi za to zvrst fotografije – tako v tujini kot tudi pri nas v Sloveniji. Pred nekaj leti ne bi fotografi niti razmišljali v tej smeri, zdaj se pa na trgu pojavljajo celo specializirani fotografi, ki se ukvarjajo oz. služijo denar samo s fotografijami psov, kot so to npr. Anne Geier, Claudio Piccoli, Natalie Große, MoNoa Photography. Tega v Sloveniji še žal nimamo, čeprav ponuja kar nekaj profesionalnih fotografov poleg svojih ponudb tudi fotografiranje psa (Maja Lesar, Blaž Košak, Isa Gauvin Photography). Sodeč po vprašalniku je enostavno premalo lastnikov psov, ki bi bili pripravljeni plačati za profesionalno fotografiranje psa, saj jim takšne fotografije ne pomenijo veliko in jih raje naredijo kar sami – čeprav je slabša kvaliteta in nima veze s profesionalnim fotografiranjem. Ta zvrst fotografiranja prav tako ni dovolj poznana in razširjena, saj večina anketirancev ni niti vedela za obstoj takšne ponudbe, kar me je precej začudilo. Na raznih kinoloških prireditvah ali tekmah v pasjih športih se opazijo stojnice, ki nudijo oz. oglašujejo fotografiranje psa, tudi na raznih socialnih omrežij je takšne promocije vedno več. A izgleda, da je govora o tej temi enostavno premalo.

Fotografiranje psov je vse prej kot enostavno, saj fotograf in model ne govorita enakega jezika. Sporazumevanje je oteženo, saj pes ne razume našega vodenja, mi pa ne razumemo njega. Zato je pomembno, da smo potrpežljivi in se prilagodimo psu. Znanje kinologije je priporočljivo, preko vprašalnika pa sem izvedela, da je tudi zaželeno s strani lastnikov psov. Težko sodelujeta fotograf in pes, ki se ne razumeta oz. fotograf ne prepozna trenutnega razpoloženja svojega modela. Potrebno je vedeti, da prekomerno slinjenje psa pomeni, da je v stresu ali pa je enostavno utrujen. Seveda takšnega človeškega modela ne bi fotografirali, zakaj bi torej psa? Tega ne moremo vedeti, če smo se izobraževali samo v smeri fotografije in se pred tem nikoli nismo ukvarjali s kinologijo.

Skozi pisanje diplomskega dela sem našla skupne lastnosti in podobnosti, ki jih ima fotografiranje psov s portretno fotografijo. Potrebna je jasna komunikacija med subjektom in fotografom, prav tako za obe zvrsti veljajo pravila kompozicije, svetlobe in lokacije. Razlike se začnejo pojavljati pri načinu komunikacije in znanju o posameznih temah, npr. portretna fotografija zahteva znanja o poziranju ljudi, ki se razlikuje med moškim in žensko. Tega znanja ne moremo prenesti na psa, ki ima svoja pravila. Seveda se tudi tu pojavlja podobnost, npr. da se fotografija odpira v smeri pogleda. Največjo razliko predstavlja znanje o kinologiji, ki nam pomaga psa razumeti in z njim komunicirati. Brez nje ne prepoznamo, kaj smo zajeli v objektiv – ali je fotografija dobra ali slaba. Kot primer, fotografirali smo psa, ki se slini, ima razširjene oči in umika pogled. Mogoče se bi kateremu zdela fotografija srčkana, a v resnici prikazuje psa, ki je pod stresom. Seveda ne bi fotografirali otroka, ki joče ali jasno pokaže, da ni pri volji, zakaj torej psa? Ti nesporazumi se dogajajo ravno zaradi pomanjkanja znanja o kinologiji.

Pri pisanju diplomske naloge je postala moja ljubezen do fotografiranja psov večja, kot je bila doslej. Pridobila sem veliko novega znanja, ki ga želim čimprej uporabiti pri naslednjemu fotografiranju. Želela bi si, da tudi ostali vidijo to, kar vidim jaz v tej fotografski zvrsti, in ji ponudijo možnost, da zacveti v prihodnosti.