Dokumentarni film Dominikanski samostan

V stotih letih, odkar so barve prvič zajele filmsko platno, je filmska tehnika prišla zelo daleč. Le redki režiserji si danes upajo posneti film v črno-beli tehniki, saj se zavedajo, da so barve in barvni kontrasti zelo pomemben del filmske umetnosti. Barve filmu dajo dodatno dimenzijo, in če režiserji le te smiselno uporabijo. Lahko z njimi dosežejo še višjo raven. Če so barve v filmu smiselno uporabljene, se lahko film in njegov režiser gledalca dotakneta na višji emocionalni ravni, kot so to lahko filmi v črno-beli tehniki. Seveda se tudi dandanes pojavljajo filmi, kot so Spielbergov »Schindlerjev seznam« (1993), »Sin City« Quentina Tarantina (2005) in »Pi« Darrena Aronofskega (1998), v katerih režiserji izberejo črno-belo tehniko, ker z njo želijo povezati filmsko zgodbo.

Menim, da v današnjih hollywoodskih filmih že lahko zasledimo premočno uporabo barvne gradacije, saj je zaradi digitalizacije in naprednih računalnikov ta postala vse cenejša in preprostejša. Velikokrat lahko v modernih hollywoodskih »blockbusterjih« opazimo prekomerno rabo posebnih efektov, ki gredo z roko v roki z barvno gradacijo. Tako hitro dobimo film z veliko stila in malo vsebine. Morda je Hollywood trenutno v obdobju, kjer povezava med barvnim stilom in zgodbo ni toliko prisotna, kot pred recimo petnajstimi leti. Zaradi tega je potrebno takšne povezave iskati v umetniških filmih izven Hollywooda.
S pisanjem diplomskega dela sem si postavil naslednje hipoteze:

– Hipoteza 1: Dokumentarni film Dominikanski samostan je možno izdelati samo s tremi člani ekipe.
Da, za izdelavo dokumentarnih filmov je običajno potrebno manjše število ljudi, kot recimo pri snemanju celovečerca. Menim, da je možno preprost dokumentarec izdelati tudi s samo eno osebo.

– Hipoteza 2: Barve na vsakega posameznika vplivajo drugače.
Ljudje barve dojemamo subjektivno, odvisne so od našega razpoloženja, starosti, okolja v katerem živimo. Iz ankete lahko razberemo, da ljudje, ki prihajajo iz podobnega okolja, barve dojemajo skoraj enako. Če bi anketiranci prihajali iz različnih kultur verjamem, da rezultati ne bi bili takšni kot so. Ker pa nas v zahodnem svetu večina živi pod enakimi pogoji, v podobnem okolju in smo vsak dan izpostavljeni vsem možnim barvam, dojemamo te precej podobno. Tega se zavedajo tudi hollywoodski režiserji in koloristi.

– Hipoteza 3: Za gledalce filma barve in kontrasti ne igrajo velike vloge.
Tudi pri tej hipotezi lahko potrdimo, da so barve in kontrasti stvar subjektivnosti. Seveda si večina anketirancev raje ogleda barvni film kot črno-belega, vendar pa menim, da veliko ljudi ne polaga večje pozornosti na to, kakšne barve so uporabljene v filmu, ampak gledajo film kot celoto. Za dojemanje in razlago barv ter kontrastov pa skrbi njihova podzavest.

– Hipoteza 4: Filmske žanre gledalci lahko asociirajo z določenimi barvami.
Z diplomsko nalogo smo ugotovili, da posamezni filmski žanri prisegajo na določene barve, npr. v komedijah prevladujejo odtenki živahnih barv, kriminalke prisegajo na modre, rjave, sive in črne odtenke, znanstvenofantastični filmi na odtenke modrih, oranžnih in rdečih barv. Tudi anketa je pokazala, da večina gledalcev najde povezave med določenimi filmskimi žanri in barvami. Vredno pa je še enkrat omeniti, da so komercialni filmi namenjeni širši publiki zahodnih kultur in so barve v njih temu primerno tudi predstavljene.