Marko Zavernik v Londonu pri priznanem fotografu Julien-u Tavel-u

V tem blogu bom skušal biti popolnoma iskren, saj želim, da bralec (verjetno bodoči fotograf) dobi realno predstavo tega, kar lahko pričakuje pri opravljanju prakse pri modnem fotografu, najverjetneje kot asistent. V mojem primeru ta modni fotograf prihaja iz relativno bogate francoske družine, ki mu je omogočila šolanje na najdražjih ustanovah v Švici in Veliki Britaniji. Zaradi svojega »deloholičnega« in perfekcionističnega pristopa do fotografije včasih deluje kot replikant iz popularne znanstvenofantastične franšize Iztrebljevalec (Blade Runner). Njegov odnos do soljudi in podrejenih je torej malenkost nečloveški, a navsezadnje mu uspe ustvariti zelo kompetentne izdelke. Njegovo ime se pogosto pojavi v znanih revijah in publikacijah (Vogue Ukraine in Portugal, Punkt, T Mag, Document, ipd), kar spoštujem in cenim.

Omenjenemu modnemu fotografu, ki je le leto starejši od mene, je ime Julien Tavel; baziran je v severnem predelu Londona. Preden sem naposled odpotoval iz Slovenije, sem svoje obveznosti (torej prakso) opravljal preko spleta, kar je trajalo nekaj mesecev. Težko je našteti vse, kar sem med tem obdobjem dejansko počel, bistvene stvari pa so: »hardcore« retuša in barvna korekcija fotografij, ustvarjanje svetlobnih postavitev v 3D programu Set-A-Light in raziskave razne opreme (kamer, luči, objektivov) v svetu videografije in fotografije (uporaba programa Indesign) Organizacija je potekala preko znane spletne strani (obstaja tudi aplikacija, narejena posebej zanjo) Monday.com, kjer so se beležile vse naloge in bodoči projekti.

Nastanitev (majhno sobico) v Londonu sem našel preko spletnega portala Spareroom. Imel sem 3 sostanovalke (Angležinjo in dve Grkinji), ki so bile zelo prijazne. Vse so imele svoje službe in krog prijateljev, tako da se nismo  pretirano družili, z izjemo občasnih pogovorov v skupnem prostoru (kuhinji). Življenje v Londonu je bilo dokaj… enolično, saj nisem poznal nikogar in sem se od jutra do večera utapljal v delu. Tipični delovni dan je izgledal tako, da sem se zjutraj sprehodil do pisarne, ki je bila oddaljena slabih 15 minut, in opravljal vse, kar je nadrejeni zahteval. Poleg stvari, ki sem jih opravljal že od doma, je bilo tudi nekaj novih: montaža video vsebine, ustvarjanje lažjih VFX učinkov, oskrba za opremo, ipd…

Dela je bilo ogromno, tako da sem vikende (tu in tam so celo ti bili delavni) več ali manj preživel ob gledanju filmov in načrtovanjem prihodnosti. Seveda, sem se nekajkrat  tudi sprehodil po celotnem Londonu in si ogledal znamenitosti.

V času prakse smo tudi opravili konkretni projekt – šlo je za modno fotografiranje za žurnal The Telegraph, ki je potekalo v notranjih in zunanjih prostorih vile v zahodnem Londonu. Pri tem projektu (na katerega smo se pripravljali več tednov) sem imel nalogo ustvariti simulacije svetlobnih postavitev. Več ali manj sem bil torej zadolžen za oskrbo in postavitev opreme (stativi, odbojniki, luči, ipd…). Celotna produkcija je bila precej obširna, saj se je poleg fotografije izvedla tudi lažja video produkcija.

S celotne prakse sem se naučil ogromno tehničnih in praktičnih veščin ter nadgradil obstoječe in pridobil novo znanje glede opreme, programov, industrije, delovanja v timu, in še mnogo več. Dobil sem tudi perspektivo glede tega, kar dejansko želim doseči v življenju glede kariere, in tudi osnovno idejo, kako priti do tega.

Menim, da je pri fotografskih ambicijah ključnega pomena to, da sprva pridobiš zadostno znanje in izkušnje.

Nato je potrebno ustvariti kompetenten portfolio  (takega, ki se mu bodo stranke težko uprle), se osredotočiti na promocijo svoje vsebine, se povezati z ljudmi, ki ti lahko pomagajo doseči cilje in si ustvariti družbeno mrežo kontaktov (easier said than done) in strank. Proti koncu sem dobil ponudbo za zaposlitev, katero sem zavrnil. Razlog je zelo kompleksen, a (povedano na kratko) spoznal sem, da bi v primeru privolitve najverjetneje vse življenje delal kot studijski asistent ali pomočnik, saj mi fotograf, pri katerem sem se uril, ni mogel nuditi primernih kontaktov in zadostne pomoči pri stvaritvi portfolia (logično, saj sem mu navsezadnje konkurenca).

Iz tega razloga sem se odločil vrniti v Slovenijo, kjer imam na voljo več virov, poznanstev in posledično možnosti, s katerimi si lahko ustvarim ime. Če bi v času prakse spoznal drugačne ljudi z drugačno mentaliteto in bi prakso opravljal pri fotografu, ki bi imel podobne interese kot jaz, bi morda ostal v Londonu, a sem se žal odločil drugače.

To še ne pomeni, da prakse v tujini ne priporočam drugim – ravno nasprotno. Menim, da je življenje dovolj nepredvidljivo, da ti tovrstna izkušnja lahko doprinese marsikaj, če ne drugega ogromno znanja in povečano razgledanost glede modnega sveta in industrije. V idealnem primeru tudi ustrezna poznanstva, ki ti lahko pomagajo pri dosegu ciljev, in spomine, ki jih sicer ne bi bilo. Tako da… be ambitious and go for it.