Slovenski knjižnji trg in analiza založenosti slovenskih knjigarn

Knjiga je plod zapletenega procesa, ki se pričenja pri avtorju, nadaljuje pri urednikih, založnikih, oblikovalcih, tiskarjih, knjižničarjih, knjigarnarjih in konča pri bralcih. Za razvoj sektorja je torej ključno, da optimalno delujejo vsi členi verige.

Knjižno založništvo, ta svojevrstna mešanica kulture in gospodarstva, po svoji naravi živi najbolje, kadar lahko sledi svoji notranji logiki in zakonom. Založniki in založnice, pisci, prevajalke in prevajalci, ilustratorke in ilustratorji številnih slovenskih priročniških, leposlovnih, esejističnih in drugih knjižnih del s svojo bogato produkcijo stalno dokazujejo, da to logiko poznajo in obvladujejo. To lahko opazi vsakdo, ki je kakorkoli povezan s knjigami in knjižnim trgom.

V diplomskem delu sem na kratko predstavila razvoj založništva in slovenski knjižni trg.
Primerjala sem dva največja poslovna sistema, ki sta prisotna na slovenskem knjižnem trgu – Mladinsko knjigo in Državno založbo Slovenije. Izdelala sem vprašalnik, naključno izbrane fizične osebe, sem anketirala, kaj menijo o slovenskih knjigarnah.

Brez pomoči države knjigarniška mreža ne bo mogla rešiti problema knjigarn. Predpogoj učinkovite rešitve tega vprašanja je, da se eno ali več založniških ali knjigotrških podjetij odloči temeljito predrugačiti strukturo distribucije knjig in knjigotrške prodaje ter jo uskladi s podobnimi trendi v tujini.

Pomoč države bi bila upravičena in smiselna samo, če bi tudi pri založnikih in knjigarnarjih obstajala ustrezna stopnja pripravljenosti na spremembe, se naj ne bi kazala le v izdelavi ustreznih poslovnih načrtov, ampak tudi v pripravljenosti deliti skupne podatke o prodaji in na ta način izboljšati kvaliteto svojih poslovnih odločitev.

Trenutno najlažja in najhitrejša rešitev za založništvo bi bila pomoč s strani države, tako da bi knjiga ponovno postala blago »posebnega družbenega pomena«, vendar ne v takem pomenu besed kot v preteklosti. Mislim, da bi država za založnike storila veliko, če bi jih oprostila plačevanja davkov in s tem omogočila založnikom, da ta denar porabijo za sanacijo lastnih napak iz preteklosti. Založbe pa bi morale začeti tiskati knjige in količino, da bi jo kasneje na trgu prodale, se spoprijeti z zalogami, ki povzročajo stroške in dražijo poslovanje založb. S tem bi tudi država dokazala, da še zmeraj misli, da založništvo je gospodarska panoga, a hkrati tudi kulturna in jo kot tako država potrebuje za ohranjanje slovenske narodne identitete.

Lahko bi se še vprašali, kakšni časi se pišejo našim knjigarnam. Kako Slovenci poznamo ponudbo naših knjigarn? Kaj o ponudbi v knjigarnah menimo? Na podlagi katerih kriterijev se odločamo za nakup knjig? Po rezultatih ankete bi lahko rekli, da je naša ponudba povprečna, premalo je reklame, ljudje nimajo dovolj informacij o knjigah, tudi strokovnost slovenskih knjigarnarjev ne dosega želene ravni. Nanizanih je le nekaj vprašanj, s katerimi se srečujemo knjigarnarji. Pogled je kritičen, saj se moramo zavedati razmer in nanje opozarjati, čeprav je slovensko založništvo sorazmerno razvito.

Vsaka napisana, prevedena in izdana knjiga pomeni, da je slovenščina bogatejša, uporabnejša in močnejša.

Slovenci tudi v času globalizacije, v času novih hitrih medijev, televizije in interneta ne pozabljamo na knjigo in se dobro zavedamo, da je noben drugi medij ne more nadomestiti. Edino knjiga nam lahko da neko trajno vrednost, priložnost za poglabljanje, za razmislek našega odnosa do sveta in tudi do samega sebe. Z vstopom v EU se je začelo novo poglavje v naši zgodovini, zato se moramo še bolj zavedati pomena tradicije za ohranjanje slovenske besede.

Slovenska kultura se prav z vstopom v EU sooča z drugimi kulturami in jeziki, v tej konkurenci se mora potrjevati in tudi obdržati.