Intervju Dr Peter Drobac iz univerze v Oxfordu: Ko sodelujemo, smo več kot le vsota naših delov

Zdravnik, specialist za globalno javno zdravje in socialni podjetnik dr. Peter Drobac je direktor Centra za socialno podjetništvo Skoll (Skoll Centre for Social Entrepreneurship) na Poslovni šoli Said (Said Business School). Center Skoll spodbuja družbene inovacije z razvojem talentov, spodbujanjem uporabnih vpogledov z raziskavami in pospeševanjem globokih izmenjav z globalno skupnostjo inovatorjev. Z nami je v intervjuju razkril pomen sistemskega razmišljanja, ki ga uči in kakšno moč ima sodelovanje.

1. Kako razvijanje veščin sistemskega razmišljanja pomaga sodobnemu svetu in katere so druge ključne veščine za današnji kompleksen svet?

Najprej hvala, ker ste tukaj v Oxfordu, ker ste pripeljali vašo ekipo študentov iz Academia in za vso podporo pri prenosu sistema Map the system v Slovenijo in prinašanju odličnih spodbud iz Slovenije v preostali svet. Sistemsko razmišljanje je supermoč. V nekaj letih organiziranja tega tekmovanja se nismo naučili samo, da smo vsi povezani, da smo vsi prepleteni, ampak da so povezani tudi vsi naši sistemi.

Pomislite, kako je sedanja kriza v Ukrajini katalizirala prehrambeno krizo v podsaharski Afriki in inflacijo po vsem svetu… En konflikt v eni državi dejansko vpliva, odmeva, skoraj kot učinek metulja. To nas uči sistemsko razmišljanje in če ne gledate iz tega stališča, včasih želite poskusiti rešiti eno težavo brez, da bi se zavedali, kaj se lahko zgodi na drugih področjih, kar lahko povzroči več škode kot koristi. In tako v današnjem svetu resnično verjamemo, da je pomembno obravnavati res velike grožnje in izzive, s katerimi se soočamo: podnebne krize, prihodnja pandemija … In sistemsko razmišljanje nam omogoča, da vidimo priložnosti, ki jih drugi ne. Priložnosti za izgradnjo boljšega sveta.

2. Menite, da je veščina sistemskega razmišljanja kot taka dovolj ali potrebujemo bolj poglobljeno znanje?

Mislim, da je ta veščina ključna, a seveda ni dovolj. Sistemsko razmišljanje ti omogoča, da razumeš in vidiš svet na nov način in vidiš priložnosti, potem je še vedno treba delati, izvesti. In to ni linearen proces. Kar se mi zdi zelo pomembno, za razvoj učne miselnosti, je da ne rečemo: tukaj je 1. korak, 2. korak, 3. korak, rešeno… Ampak namesto tega: tukaj je prvi korak, iz njega se bomo učili in morda zaradi njega kasneje malo spremenimo smer. In spraviti vse v miselnost, da je potreba po skupnem učenju pomembna. Torej učenje s sodelovanjem.

In kako spodbujati to sodelovanje? Tu se pojavijo vrednote. Veš nekoč davno sem opravljal medicinsko usposabljanje za HIV in AIDS. Kar sem videl in slišal, ko sem tam delal z otroki je: to je tragedija, vendar na teh mestih preprosto ni mogoče izvajati zdravljenja. Prerevno je, premalo zdravnikov, izgovor za izgovorom za izgovorom. Če se vrnete k našim vrednotam in rečete, da si vsak otrok, vsaka mama, vsaka družina zasluži dostop do enakega zdravstvenega varstva, kot bi ga vi in jaz želeli za naše družine.

Če začnete s to vrednoto, tega izgovora ne morete več sprejeti. In ko se enkrat združimo okoli tega, potem ne smemo reči ne, temveč vprašati: kako? In če torej razmišljate o tem, katere so tiste vrednote, ki nas združujejo, kam želimo priti skupaj, potem moramo samo poiskati rešitev. Imamo vso tehnologijo, vse ideje in vsa orodja, ki jih potrebujemo za rešitev podnebne krize. Je samo stvar politične volje in sodelovanja ter iskanja rešitev.

3. Map the system učite že kar nekaj let, tako da študente MBA in Executive MBA učite sistemskega razmišljanja skozi modul GO-TO. Kakšno spremembo opazite pri študentih po zaključku tega modula?

To bi moral vprašati tebe, Žan, kot moj nekdanji študent, in lepo je, da si spet v Oxfordu kot izobraževalec. Map the system ima nekaj različnih ciljev, ekipe delajo na družbenih ali okoljskih problemih, ki jih zelo zanimajo in kot rezultat tega razvijejo globoko razumevanje. Mnogi nato nadaljujejo in začnejo s podjetnimi projekti, oblikovanjem politik in ustvarjanjem gibanj v njihovih lastnih skupnostih. Vendar obstaja drug cilj, ki se mi zdi pomembnejši. študenti, ki prihajajo iz teh programov, spremenijo svoj način razumevanja sveta. Toliko težav se zdi prevelikih, preveč zapletenih, preveč nepremagljivih, da ob njih pomislite: kje naj začnem? Kako lahko sploh sam kaj spremenim?

Map the system vam daje orodja in pogum, da rečete, da bomo poskusili razmisliti in najti rešitev. Ne znamo vsega, nismo strokovnjaki, le najti moramo začetek, kjer lahko majhna sprememba naredi veliko razliko. In vsi zapustijo ta proces s to miselnostjo, potem pa postanejo voditelji 21. stoletja. Zdaj smo velika skupnost, imamo na deset tisoče študentov, ki so sodelovali v sistemu Map the system po vsem svetu. In neverjetno skupnost izobraževalcev, kot je Academia. Tako se učimo drug od drugega in se opiramo drug na drugega.

4. V Sloveniji sodelujemo v tekmovanju Map the system, ustvarili smo edinstveno sodelovanje med izobraževanjem in industrijo. Združili smo zdravstveno zavarovalnico Vzajemna s svetovalno družbo BB Consulting in akademsko ustanovo Academia. To je bilo torej eno sodelovanje. Srečali smo prijatelje iz Izraela in drugih krajev, čudovit primer današnjega Cape Towna … Kakšna je po vašem mnenju moč tega sodelovanja in kaj je dejavnik uspeha v tem sodelovanju?

Prvič, vsi ti veliki problemi, s katerimi se soočamo, na primer trajnostni cilji, so vsi preveliki, da bi jih katera koli institucija rešila sama.

To smo se naučili s COVID 19. Nacionalne vlade, niti mednarodni organi tega ne morejo izpeljati sami, vsi se morajo združiti. Potrebujejo sodelovanje podjetij, skupnosti s civilne strani in vlad. Vsi imajo svoje prednosti in vemo, da naši politični voditelji včasih niso povsem kos tej nalogi. In takrat potrebujemo druge, da vskočijo in pokažejo pot naprej. In tako je prava moč sodelovanja ta, da je 1+1 = 5.

Ko združite na pravi način, ste več kot le vsota svojih delov, počnete stvari, ki jih ne bi mogli narediti sami. Zato menim, da je moč privabljanja podjetij sposobnost hitrega premikanja, inoviranja in tudi doseganja obsega. Lepo je videti, da vse več podjetij razume, da ne morejo ločiti svojega finančnega uspeha od tega, kar se dogaja v njihovih skupnostih, okoljih itd. Ko naredijo korak celo onkraj ESG in razumejo, da resnično morajo biti del rešitve. Kot rad reče naš predsednik upravnega odbora Paul Polman: zgraditi moramo okolje, v katerem bodo podjetja služila z reševanjem svetovnih problemov, namesto da jih ustvarjajo. In sodelovanje je velik del tega.

5. Po poklicu ste zdravnik, kaj je po vašem mnenju največji izziv današnjega zdravstva? In še podvprašanje, ker delate v izobraževanju, kaj vidite kot največji izziv v današnjem izobraževalnem sistemu?

Pravičnost, potrebujemo zdravstveni sistem, ki dobro deluje za vse. COVID je bil odličen primer tega. V zadnjih nekaj letih smo vedno znova slišali: nihče od nas ni varen, dokler nismo varni vsi. In pandemija je le slabo voden izbruh neke bolezni.

Privilegij imam, da bivam v Združenem kraljestvu in dejstvo je, da imamo čudovito nacionalno zdravstveno službo. Vendar to ne pomeni, da smo lahko zadovoljni, ko drugi v revnih skupnostih, v drugih državah po svetu, nimajo dostopa do kakovostnega zdravstvenega varstva. Ne kar nekega zdravstva, ampak kakovostnega zdravstva. Kar ustvari nam omogoča, ne le doseganje istih rezultatov, ki bi jih želeli zase, ampak nam omogoča, da smo odporni in pripravljeni na naslednjo krizo.

Mesta, ki so bila najboljša pri odzivu na COVID 19, že imajo te sisteme in vsi so imeli dostop do njih. Ruanda, kjer sem dolgo delal, ima mrežo 50 tisoč zdravstvenih delavcev v skupnosti. Vsaka vas v državi, ki je bila del zdravstvenega sistema, ko se je začela grožnja COVID, je bila mobilizirana v svojih skupnostih.

Izobraževanje sosedov, razdeljevanje hrane revnim družinam, ki jih je prizadela karantena itd. Vemo, da imamo inovacije, tehnologijo itd., vendar ne pride do ljudi, ki to najbolj potrebujejo. Zato se moramo vrniti k našim temeljnim vrednotam in reči: delati pravo stvar, omogočiti vsem dostop, je pametna stvar, ki nam dolgoročno pomaga. Za izobraževanje mislim, da je nekako enako.

Mislim, da milijarda in pol otrok v določenem trenutku v zadnjih nekaj letih ni obiskovala šole, mnogi od teh otrok se še vedno niso vrnili v šolo. In to bo imelo vpliv na generacijo. Na njihovo sposobnost zaslužka, njihovo mobilnost, BDP veliko držav… Problem je obstajal že prej in samo še hujše bo. Ampak mislim, da obstajajo prave priložnosti za razmišljanje o tem, kako lahko tehnologije uporabimo drugače. Pa tudi razmišljati o tem, kaj je treba spremeniti, ne samo o tem, kako izobražujemo, ampak kaj vključujemo v izobraževanje.

Otroke in mlade velikokrat izobražujemo za dela, ki še ne obstajajo. Zato moramo razmišljati o različnih vrstah spretnosti. V Googlu lahko v trenutku dostopate do katerega koli dejstva. Torej morda več ni tako pomembno učiti otroke, da si zapomnijo dejstva, ampak jih učiti kako se naučiti razmišljati, kritično razmišljati, komunicirati, sodelovati, biti podjetniški, graditi stvari … To so veščine, za katere menim, da morajo biti v središču izobraževanja, saj ljudi pozicionirajo za prihodnost, ki se šele gradi.

6. Upamo, da bomo lahko nadaljevali tekmovanje in vas pozdravili na lokalnem finalu naslednje leto v Sloveniji. Pred tem pa, kaj je vaše sporočilo slovenski skupini?

Hvala vsem, ki ste letos sodelovali. Upam, da ste se zabavali tako kot mi. Od vas sem se veliko naučil in rekel bi, da bo naslednje leto tekmovanje še večje in boljše. Ko sem vas v zadnjih nekaj mesecih spoznal, sem se veliko naučil o Sloveniji in vidim, da je res velik poudarek na trajnosti, da je to majhna država z veliko ponosa in navdušenja za inovacije. Zato menim, da bi lahko v Sloveniji ustvarili model za preostalo Evropo o tem, kako lahko sistemsko razmišljanje resnično spodbuja napredek. Zato razmišljajmo veliko in skupaj naredimo nekaj dobrih stvari!